Mednarodno pravo

International Law Commission Holds Special Commemorative Event - UN Photo/Patrick Bertschmann

Razvoj mednarodnega prava je eden izmed glavnih ciljev Združenih narodov (ZN). Ustanovna listina ZN v svoji preambuli poziva, da naj "ustvarimo pogoje, v katerih bosta lahko obveljali pravičnost in spoštovanje obveznosti, izvirajočih iz pogodb in drugih virov mednarodnega prava".

Mednarodno pravo določa pravno odgovornost držav pri medsebojnih odnosih in pri odnosu do posameznika znotraj države. Ukvarja se s širokim spektrom mednarodnih zadev kot so človekove pravice, razorožitev, mednarodni kriminal, begunci, migracije, težave z državljanstvom, ravnanje z zaporniki, uporaba sile in med drugim tudi z vojnim stanjem. Hkrati pa tudi upravlja s svetovnimi dobrinami kot so okolje, trajnostni razvoj, mednarodne vode, vesolje, svetovna komunikacija in svetovna trgovina.

Pri generalnem sekretarju ZN je deponiranih že več kot 500 večstranskih pogodb. Številne druge pogodbe pa so še deponirane pri posameznih vladah ali drugih subjektih.

Veliko večstranskih pogodb sprejme Generalna skupščina ZN. Le-te so nato odprte za v podpis in ratifikacijo državam članicam ZN.

Generalna skupščina ZN je leta 1948 ustanovila Komisijo ZN za mednarodno pravo z nalogo, da spodbuja razvoj in kodifikacijo mednarodnega prava, v skladu s 13. členom, točka 1. a), Ustanovne listine ZN. Kot strokovno pravno telo ima nalogo, da pripravlja osnutke konvencij o temah, ki z mednarodnim pravom še niso urejene, in da skrbi za kodifikacijo določil mednarodnega prava na področjih, kjer že obstaja ustaljena praksa izvajanja teh določil s strani držav. Delo komisije na področju kazenskega prava je privedlo do sprejetja Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. Med drugim je pripravila tudi Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih (1961) in Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb (1969).

Pogodbe in druge mednarodne pravne instrumente snujejo tudi specializirane agencije ZN, kot so Mednarodna organizacija dela (ILO), Mednarodna pomorska organizacija (IMO) in Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO), pomožni organi ZN, kot sta Komisija Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL) in Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC), ter večstranska pogajalska telesa, kot je Konferenca ZN o razoroževanju.

Država, ki želi postati pogodbenica, mora jasno izraziti svoj namen. Pripravljena mora biti tudi, da prevzame vse pravne pravice in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe.  Pravzaprav mora izraziti svojo privolitev, ki se veže na pogodbo. Običajno do tega pride s podpisom in ratifikacijo pogodbe, v kolikor pa je že v veljavi, mora k njej le pristopiti.

Vsako leto ZN organizirajo posebni dogodek, na katerem izpostavijo skupino pogodb. S tem želijo spodbuditi države članice ZN k podpisu in ratifikaciji teh pogodb, ali da jih kako drugače podprejo.

Pravne spore med državami se lahko predloži Meddržavnemu sodišču, ki predstavlja glavni sodni organ ZN. Slednji daje tudi svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki mu jih lahko predložijo le pooblaščeni mednarodni organi in agencije.

Mednarodna skupnost si je dolgo prizadevala, da bi ustvarila stalno mednarodno sodišče, ki bo pristojno za najbolj resne mednarodne zločine. Šele v 20. stoletju je bilo doseženo soglasje o opredelitvi genocida, zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov.

V devetdesetih letih, po koncu hladne vojne, so bila ustanovljena sodišča, kot na primer Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) in Ruando (ICTR), ki so se borila proti nekaznovanosti. Sodila so za kazniva dejanja, ki so bila storjena v določenem časovnem okvirju in v času določenega oboroženega konflikta.

Leta 1998 je mednarodna skupnost dosegla zgodovinski mejnik. Takrat je 120 držav sprejelo Rimski statut, ki je pravna podlaga za vzpostavitev stalnega Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC). ICC je neodvisna mednarodna organizacija in ni del sistema ZN. Njegov sedež je v Haagu na Nizozemskem.