Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC)

Okvirna konvencija o podnebnih spremembah ( The United Nations Framework Convention on Climate Change - UNFCCC) predstavlja splošen okvir medvladnih ukrepov na področju reševanja problemov, povezanih s podnebnimi spremembami. Konvencija priznava, da je podnebni sistem nekaj nedeljivega, kar je skupno vsem nam, ter poudarja da lahko njegovo stabilnost omajajo industrijski in drugi izpusti ogljikovega dioksida in ostalih toplogrednih plinov. Konvencija ima skoraj univerzalno članstvo, saj jo je ratificiralo 189 držav. V veljavo je stopila 21. marca 1994.

Države v skladu s konvencijo:

  • spremljajo in poročajo o izpustih toplogrednih plinov, nacionalnih politikah in najboljših praksah;
  • uvajajo nacionalne strategije za boj proti izpustom toplogrednih plinov in za prilagajanje pričakovanim učinkom, kar vključuje zagotavljanje finančne in tehnološke pomoči državam v razvoju pri njihovem boju s podnebnimi spremembami;
  • sodelujejo pri pripravi na prilagoditev učinkom podnebnih sprememb.

Pomemben uspeh konvencije, ki je po naravi splošna in prilagodljiva, je že to, da priznava obstoj problema podnebnih sprememb.

Konvencija v drugem členu opredeljuje splošni cilj, ki je »ustalitev koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na taki ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno (ki ga povzroča človek) poseganje v podnebni sistem.« Ta raven naj bi bila dosežena v časovnem obdobju, ki bi ekosistemom omogočal naravno prilagoditev na podnebne spremembe, zagotavljal nemoteno pridelovanje hrane ter omogočal trajnostni gospodarski razvoj.

Konvencija od  industrializiranih držav zahteva natančne in redne popise izpustov toplogrednih plinov. Največje breme boja proti podnebnim spremembam nosijo industrializirane države, saj te predstavljajo vir večine preteklih in sedanjih izpustov toplogrednih plinov. Te države konvencija poziva k najstrožjim ukrepom za zmanjšanje količin tega, kar prihaja iz njihovih dimnikov in izpušnih cevi ter k zagotavljanju sredstev za podobne ukrepe drugod po svetu.

Države, ki so konvencijo ratificirale so se zavezale, do bodo problem podnebnih sprememb upoštevale na področjih kot so kmetijstvo, industrija, energetika, naravni viri ter pri dejavnosti, ki se tiče morskih obal. Države so privolile tudi v to, da bodo razvile nacionalne programe za upočasnjevanje podnebnih sprememb.

Konvencija poudarja, da je le »okvirni« dokument - nekaj kar bo sčasoma dopolnjeno in izboljšano tako, da bodo ukrepi za boj proti globalnemu segrevanju in podnebnim spremembam bolj osredotočeni in učinkoviti. Prvi dodatek h konvenciji je bil sprejet leta 1997 in je znan pod imenom Kjotski protokol.

V okviru konvencije so se industrializirane države zavezale k nudenju pomoči državam v razvoju pri dejavnostih, ki so povezane s podnebnimi spremembami, in to v obliki finančne podpore, ki je ločena od morebitnih drugih oblik finančne pomoči, ki jo tem državam že nudijo. V okviru konvencije je bil vzpostavljen tudi sistem subvencij in posojil, ki ga vodi Globalni okoljski urad. Industrijske države so se zavezale tudi k prenosu tehnologije v manj razvite države.

Ekonomski razvoj, ki ga je težko doseči tudi brez zapletov, ki jih prinašajo podnebne spremembe, je za revne države sveta življenjskega pomena, zato konvencija dopušča, da se v prihodnjih letih deleži izpustov toplogrednih plinov v državah v razvoju povečajo. Obenem pa tem državam poskuša pomagati pri omejevanju izpustov na načine, ki ne ovirajo njihovega ekonomskega razvoja.

Kjotski protokol

Le leto zatem, ko je v veljavo stopila Okvirna konvencija o podnebnih spremembah so njene podpisnice spoznale, da je konvenciji treba dodati sporazum, ki bi imel strožje zahteve po zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Tako so se leta 1995 začela pogajanja o protokolu - sporazumu, ki bi bil vezan na obstoječo konvencijo, vendar bi bil neodvisen. Besedilo Kjotskega protokola je bilo sprejeto soglasno leta 1997; v veljavo je protokol stopil 16. februarja 2005.

Kjotski protokol si s konvencijo sicer deli namen, načela in institucije, vendar predstavlja okrepitev konvencijskih določil, saj države pogodbenice iz Aneksa I h konvenciji zavezuje k individualnim, pravno zavezujočim ciljem, ki omejujejo ali zmanjšujejo njihove izpuste toplogrednih plinov. Določbe protokola so zavezujoče samo za pogodbenice konvencije, ki so postale tudi pogodbenice protokola (z ratifikacijo, privolitvijo ali pristopom k protokolu). Protokol je ratificiralo 171 držav.

Pomembna odlika Kjotskega protokola je, da vodilna gospodarstva sveta, ki so ga sprejela, zavezuje k obveznim ciljnim vrednostim izpustov toplogrednih plinov. Te zaveze se od države do države razlikujejo in so v razponu od -8 do +10 odstotkov ravni izpustov posamezne države v izhodiščnem letu 1990. Namen je, da naj bi se količina izpustov teh plinov zmanjšala za vsaj 5 odstotkov pod raven iz leta 1990 v obdobju od 2008 do 2012.

V zameno za stroge zavezujoče cilje pa sporazum ponuja fleksibilnost pri načinu doseganja teh ciljev. Države lahko na primer delno odtehtajo svoje izpuste s širjenjem gozdov, ki nase vežejo ogljikov dioksid in ga tako odstranijo iz ozračja. Države lahko za to poskrbijo na lastnem ozemlju ali na ozemlju drugih držav. Lahko pa tudi zagotovijo sredstva za tuje projekte, ki zmanjšujejo količino toplogrednih plinov. V ta namen je bilo oblikovanih več mehanizmov, kot je na primer mehanizem za čisti razvoj, preko katerega lahko industrializirane države delno dosežejo svoje zavezujoče ravni izpustov s pomočjo emisijskih dovolilnic, ki si jih prislužijo s podpiranjem projektov za zmanjševanje količine toplogrednih plinov v državah v razvoju.