Podnebne spremembe

Uvod

Povprečna temperatura zemeljskega površja se je od konca 19. stoletja povišala za 0.74 stopinje Celzija. V primeru, da ne storimo kar je nujno, da to preprečimo, se bo predvidoma povišala še za 1.8 do 4 stopinje Celzija, kar je hitra in temeljita sprememba. Tudi če se uresniči najnižje predvideno povišanje temperature, bo to večje kot vsi stoletni trendi v zadnjih 10.000 letih.

Vodilen vzrok za naraščanje temperature je stoletje in pol industrializacije: poraba vse večjih količin nafte, bencina in premoga; podiranje gozdov in nekateri načini kmetovanja.

Te dejavnosti so povečale količino toplogrednih plinov v ozračju, še posebej ogljikovega dioksida, metana in dušikovega oksida. Ti plini nastajajo naravno - predstavljajo temelj za življenje na Zemlji, saj zadržujejo del sončne toplote, da se ta ne odbija nazaj v vesolje, kar pomeni, da bi bil svet brez teh plinov mrzel in nerodoviten. Vendar pa ti plini v povišanih in naraščajočih količinah povzročajo naraščanje svetovne temperature do umetno visokih stopenj in spreminjajo podnebje. Enajst izmed zadnjih dvanajstih let je bilo najtoplejših, kar jih je bilo zabeleženih v zgodovini. Najtoplejše je bilo leto 1998.

Podnebne spremembe so lahko težavne - o tem bi lahko povprašali dinozavre, če ti ne bi izumrli. Prevladujoča teorija je, da niso preživeli podnebnih sprememb, ki jih je pred 65 milijoni let povzročilo trčenje velikanskega asteroida v Zemljo. Ob trku se je namreč v zrak dvignilo toliko prahu, da se je količina sončne svetlobe zelo zmanjšala, to pa je povzročilo naglo znižanje temperature, zaradi česar je veliko rastlin nehalo rasti, in prehranjevalna veriga je bila prekinjena.

To kar se je zgodilo dinozavrom je bil izreden primer podnebne spremembe, ki je bila hitrejša od sedanje, kateri se je človeštvo izpostavilo samo - vendar to ni edin primer. Proučevanje leda in jezerskih usedlin kaže na to, da je v daljni preteklosti podnebni sistem preživel tudi druga nenadna nihanja - zdi se, da obstajajo določene kritične točke, ki lahko povzročijo ostre nagibe in preobrate. Čeprav znanstveniki še zmeraj proučujejo te zgodnejše primere je jasno, da je preobremenjeni svet, kjer živi 6.3 milijard ljudi, tvegan prostor za izvajanje nenadzorovanih poskusov s podnebjem.

Sedanji trend segrevanja bo predvidoma povzročil izumiranje. Številne rastlinske in živalske vrste, že oslabljene zaradi onesnaženja in izgube življenskega prostora, ne bodo preživele naslednjih 100 let. Ljudje sicer ne bomo tako ogroženi, vendar bomo verjetno soočeni z vse večjimi težavami. Nedavna neprizanesljiva neurja, poplave in suše dokazujejo, kako pravilne so napovedi računalniških modelov, ki napovedujejo vse pogostejše »ekstremne vremenske pojave«.

Povprečna višina morske gladine se je v 20. stoletju dvignila za 10 do 20 centimetrov, do leta 2100 pa se bo predvidoma dvignila še za dodatnih 18 do 59 centimetrov. (Višje temperature namreč povzročajo povečanje prostornine oceana, vodo pa dodaja tudi taljenje ledenikov in ledene odeje.) V primeru, da bo dosežena višja predvidena meja, lahko morje poplavi gosto poseljena obalna območja držav kot je Bangladeš, povzroči popolno izginotje nekaterih držav (kot so otoški Maldivi), pokvari zaloge pitne vode in spodbudi množično preseljevanje.

Kmetijski donosi se bodo predvidoma znižali v večini tropskih in subtropskih območjih. V primeru, da se temperatura poviša za več kot nekaj stopinj Celzija, lahko to pričakujemo tudi v zmernih območjih. Napovedano je tudi izsuševanje notranjosti kontinentov kot je srednja Azija, afriški Sahel in velika prerija v Združenih državah. Te spremembe bi lahko povzročile prekinitve v uporabi zemlje in oskrbi s hrano. Obenem se lahko razširijo območja tropskih bolezni, kot je malarija.

Globalno segrevanje je »sodoben« problem, ki je zapleten, obsegajoč cel svet ter prepleten z vprašanji kot so revščina, ekonomski razvoj in rast prebivalstva. Spoprijemanje z njim ne bo lahka naloga.

Znanost o podnebnih spremembah

Učinek tople grede

Življenje na Zemlji je mogoče zaradi energije, ki prihaja od Sonca in je v glavnem v obliki vidne svetlobe. Približno 30 odstotkov sončne svetlobe se od zunanje atmosfere odbije nazaj v vesolje, ostanek pa doseže zemeljsko površje ter se od njega odbija v obliki energije, ki ji pravimo infrardeče sevanje. Infrardeče sevanje se počasi dviga s pomočjo zračnih tokov, njegov pobeg v vesolje pa je počasen zaradi toplogrednih plinov kot so vodna para, ogljikov dioksid, ozon in metan, ki ga zadržujejo v ozračju. Toplogredni plini predstavljajo le 1 odstotek atmosfere, vendar delujejo kot steklena streha rastlinjaka - ujamejo toploto in ohranjajo Zemljo približno 30 stopinj Celzija toplejšo, kot bi bila drugače.

Človeška dejavnost je povzročila zgostitev plasti toplogrednih plinov okoli Zemlje, saj k naravnim ravnem teh plinov dodaja izpuste ogljikovega dioksida, ki nastaja pri izgorevanju premoga, nafte in zemeljskega plina ter metan in dušikov oksid, ki nastajata pri kmetijski dejavnosti in spremembah namembnosti zemlje, ter nekatere industrijske pline, ki v naravi ne nastajajo. Ogljikov dioksid je odgovoren za več kot 60 odstotkov t.i. povečanega učinka tople grede. Raven ogljikovega dioksidav ozračju narašča po stopnji več kot 10 odstotkov vsakih 20 let.

Posledično povišanje globalnih temperatur vpliva na zapleteno mrežo sistemov, ki omogočajo življenje na Zemlji, kot so odeja oblakov, padavine, smeri vetrov, morski tokovi ter porazdelitev rastlinskih in živalskih vrst.

Dokazi o podnebnih spremembah

Nekatere posledice globalnega segrevanja so že opazne in vključujejo ekstremne vremenske pojave kot so suše, vročinski valovi in močni tropski cikloni. Opazno je izsuševanje velikih območij kot so Sahel, Sredozemlje, južna Afrika in deli južne Azije. V Afriki se je količina vode v vodnih rezervoarjih reke Niger ter jezer Čad in Senegal zmanjšala za 40 do 60 odstotkov. Obenem se je še posebej v južni, severni in zahodni Afriki, zaradi manjših povprečnih letnih količin padavin, povečala dezertifikacija.

Povprečne arktične temperature so se povečale za skoraj dvakratno globalno stopnjo v zadnjih 100 letih. Temperature na vrhu plasti permafrosta so se na splošno od 80. let povečale za do 3 stopinje Celzija. Snežna odeja se je v srednjih in visokih zemljepisnih širinah severne poloble od poznih 60. let zmanjšala za približno 10 odstotkov. Skoraj vsi gorski ledeniki v nepolarnih območjih so se v 20. stoletju umaknili.

Sremembe nastajajo tudi v naravnem svetu, kjer so znanstveniki opazili spremembe, ki jih je povzročilo podnebje, v najmanj 420 naravnih procesih in bioloških vrstah ali skupnostih. V Alpah se nekatere rastlinske vrste selijo na višje ležeča območja s hitrostjo enega do štirih metrov na desetletje. Nekatere rastline, ki jih je bilo moč najti samo na vrhovih gora, so izginile. V Evropi se je obdobje parjenja in valjenja jajc nekaterih vrst ptic premaknilo v zgodnejše obdobje. Insekti se selijo v višje zemljepisne širine, kjer je včasih bilo za njihovo preživetje premrzlo.

Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti

Zaradi zapletenosti podnebnega sistema se napovedi zelo razlikujejo, vendar lahko celo najmanjše napovedane spremembe pomenijo pogosto poplavljena obalna področja, probleme pri oskrbi s hrano in pitno vodo ter izumrtje veliko vrst. Od leta 1900 se je temperatura povišala za 0.6 stopinje Celzija, minimalna napovedana otoplitev za naslednjih 100 let pa je več kot dvakrat toliko. V vsakem primeru pa so se podnebne spremembe, ki so se zgodile pred tisoči in deset tisoči let na splošno zgodile postopoma, zaradi česar so imeli naravni sistemi več časa in prostora za prilagoditev.

Človeška populacija sveta je občutljiva na pritiske podnebja. Na milijone ljudi živi na ogroženih območjih. V daljni preteklosti so se človek in njegovi predniki na spremembe v življenjskem okolju odzvali s preseljevanjem. Tokrat bo za preseljevanje veliko manj prostora.

Globalno segrevanje bo skoraj zagotovo nepravično. Industrializirane države severne Amerike in zahodne Evrope ter nekatere druge države, kot je na primer Japonska, so odgovorne za večino preteklih in sedanjih izpustov toplogrednih plinov. In vendar bodo podnebne spremembe najbolj prizadele države v razvoju, saj imajo te manj sredstev za boj z nevihtami, poplavami, sušami, izbruhi bolezni ter motnjami preskrbe s hrano in pitno vodo. Države v razvoju si tudi same prizadevajo za ekonomski razvoj, vendar jih pri tem težavnem procesu med drugim ovirajo tudi podnebne spremembe. Revne države sveta niso skoraj nič prispevale k sedanjemu globalnemu segrevanju in vendar so najbolj izpostavljene njegovim učinkom.

Kaj lahko storimo

Ukrepi, ki pa so zelo odvisni od skupinskega dela in politične volje, lahko upočasnijo globalno segrevanje in pomagajo pri prilagoditvi na podnebne spremembe, ki se pojavijo.

Nekateri izmed možnih ukrepov so:

• zmanjšanje izpustov z učinkovitejšim izgorevanjem nafte in premoga, z uporabo obnovljivih vrst energije kot sta sončna ali vetrna ter z razvojem novih tehnologij v industriji in transportu.
• širitev gozdov, saj drevesa iz ozračja odstranijo ogljikov dioksid, ki je glavni toplogredni plin. Več dreves kot imamo, boljše je. Vendar je sedanji trend ravno obraten - deforestacija, ki sprošča še dodaten ogljikov dioksid in tako pospešuje globalno segrevanje.
• spremembe načina življenja in pravil, saj imajo kulture in navade milijonov ljudi - pa naj z energijo razsipavajo, ali jo uporabljajo učinkovito - velik učinek na podnebne spremembe, kot ga imajo tudi vladne politike in predpisi.

Odziv znanstvenikov in držav

V 60. in 70. letih so dokazi o povečanju koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju povzročili pozive klimatologov in drugih znanstvenikov k ukrepom, vendar se je mednarodna skupnost odzvala šele leta kasneje. Leta 1988 sta Svetovna meteorološka organizacija in Okoljski program Združenih narodov ustanovila Medvladno skupino za podnebne spremembe ( Intergovernmental Panel on Climate Change - IPCC). Skupina je leta 1990 izdala prvo ocenjevalno poročilo, ki je odražalo mnenja 400 znanstvenikov. Poročilo je pojasnilo, da je globalno segrevanje resnično ter pozvalo k ukrepom. Ugotovitve medvladne skupine so spodbudile vlade k sprejetju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki je bila za podpis pripravljena leta 1992 na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru. Poročila IPCC so veliko vlogo igrala tudi pri pogajanjih o Kjotskem protokolu - drugem in veliko bolj daljnosežnem mednarodnem sporazumu o podnebnih spremembah, ki je v veljavo stopil 16. februarja 2005.