Sporočila za javnost

Informativne narave - ni uradni dokument

UNIS/OUS/030
1. junij 2010

Izjava strokovnjakinje združenih narodov za človekove pravice, dostop do varne pitne vode in sanitarij, Catarina de Albuquerque

(Obisk v Sloveniji, 24. - 28. maj 2010)

LJUBLJANA, 28. maj (Informacijska služba ZN na Dunaju) - Od 24. do 28. maja 2010 sem v Sloveniji opravila misijo, s katero sem želela oceniti načine, kako Slovenija uresničuje svoje obveznosti s področja človekovih pravic, in sicer za dostop do varne pitne vode in sanitarij.

Najprej bi se rada zahvalila Vladi Republike Slovenije, da me je povabila na obisk in za odlično sodelovanje pri pripravi misije ter njeni izvedbi. Hvaležna sem tudi pomoč Ministrstva za zunanje zadeve pri organizaciji sestankov z akterji, s katerimi sem se želela srečati. Počaščena sem bila, da me je med svojim obiskom sprejel predsednik Republike Slovenije, minister za zunanje zadeve, minister za okolje in prostor, varuhinja človekovih pravic in drugi visoki državni uradniki. Med drugim sem se tudi srečala s predstavniki Urada za narodnosti, Ministrstva za zdravje, Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstva za zunanje zadeve. Nadaljnje sestanke sem še opravila z nevladnimi organizacijami, akademiki in tudi posamezniki, ki imajo otežen dostop do varne pitne vode in sanitarij. Obiskala sem še javni vodovod v Kopru in Ljubljani ter javno podjetje za čiščenje odpadnih voda v Ljubljani. Odpravila sem se tudi na Dolenjsko, kjer sem obiskala romsko naselje v Ribnici, Trebnjem, Novem mestu in Škocjanu. V Trebnjem in Novem mestu sem se sestala z županoma obeh mest in drugimi lokalnimi uradniki. Hvaležna sem vsem, ki so se bili pripravljeni sestati z menoj in mi pomagati razumeti stanje človekovih pravic na področju dostopa do varne pitne vode in sanitarij v Sloveniji. Še posebej so se me dotaknile osebne zgodbe ljudi, zato se še enkrat vsem zahvaljujem, da so se bili pripravljeni sestati z menoj.

Danes bom govorila o svojih izsledkih glede uresničevanja dostopa do varne pitne vode in sanitarij v Sloveniji. Človekova pravica do vode in sanitarij, ki jo varuje Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, od oblasti zahteva, da je voda na razpolago, fizično in cenovno dostopna ter varna za vsakega izmed nas. To pravico je potrebno zagotavljati na nediskriminatoren način. Zagotavljanje pravice do varne pitne vode in sanitarij je tudi tesno povezana z uživanjem drugih človekovih pravic, in sicer s pravico do izobrazbe, dela, zdravja, bivališča in hrane.

Človekova pravica do varne pitne vode je tudi zaščitena pod Ustavo RS, država pa je dokazala, da je tudi na mednarodni ravni odločno zavezana pravici do pitne vode in sanitarij. Ta obveza je bila večkrat ponovljena na mojih srečanjih na visoki ravni. V Sloveniji ima skoraj 100 odstotkov populacije dostop do varne pitne vode in 92 odstotkov populacije je priključene na javni sistem dobave pitne vode. V tem pogledu pozdravljam temeljit sistem testiranja kvalitete vode, ki se izvaja na nacionalni ravni in na občinskih ravneh. Ugotavljam, da voda iz pipe v Sloveniji ustreza standardom Evropske unije. Med drugim je name naredil vtis tudi dosežek Vlade pri zagotavljanju rednega nadzora podzemnih vodnih virov, ki zadoščajo za trenutne potrebe in bodoče generacije. Slovenija ima tudi strog režim vodovarstvenih območij, da bi preprečila onesnaženje vodnih virov zaradi kmetijstva, industrije in drugih dejavnosti. V teh varovanih območjih so določene dejavnosti omejene ali prepovedane. Spoznala sem, da ima Slovenija vzpostavljen dober sistem za zagotavljanje dostopa do varne pitne vode za svoje prebivalce.

Glede sanitarij je več kot 50 odstotkov prebivalcev priključenih na naprave za čiščenje odpadnih voda, odstotek pa se ustaljeno povečuje zaradi odločnih ukrepov Vlade na tem področju. Tisti, ki nimajo kanalizacije, imajo praviloma greznico, ki higienično ločuje človeške fekalije in onemogoča kontakt s človekom in živalmi. Takšni ukrepi izpolnjujejo zahteve uresničevanja človekovih pravic na področju sanitarij.

Na splošno onesnaževanje podzemnih vodnih virov v Sloveniji ni resen problem, čeprav v določenih regijah poročajo o zaskrbljujočih ravneh onesnaževanja, kar sem izvedela tako od vladnih služb kot tudi od nevladnih organizacij. Pesticidi, nitrati in industrijski odpadki prevladujejo, še posebej v severovzhodnem delu države, kot tudi v Celju. Prejela sem podatke o onesnaževanju v Celju, ki vpliva na zdravje prebivalcev. Vlado pozivam, da v teh regijah izvede ustrezne ukrepe in zagotovi, da razpoložljiva voda ne ogroža zdravje ljudi. Slovenska oblast mora v teh regijah še naprej zagotavljati dostop do varne pitne vode in sodelovati z ogroženimi skupnostmi ter z njimi iskati trajne rešitve za probleme onesnaževanja. Hkrati tudi pozivam Ministrstvo za okolje in prostor, da še naprej sodeluje z Ministrstvom za kmetijstvo pri spreminjanju praks v kmetijstvu in preprečevanju rabe škodljivih snovi, ki ogrožajo okolje.

Izraženi so bili tudi pomisleki o trajnosti greznic in drugih starih sanitarnih sistemov, še posebej zaradi uhajanja fekalij v zemljo zaradi dotrajanosti materialov. Vlada mi je sporočila, da na tem področju dela odločne korake, da bi zadovoljila zahteve direktive EU o komunalnih odpadnih vodah. Vsekakor je potrebno nenehno izvajati ukrepe in jih celo krepiti, če želi oblast zadostiti tej direktivi. Neustrezno upravljanje z odpadnimi vodami predstavlja resno grožnjo okolju, torej tudi vodnim virom. Vlado pozivam, da to področje še naprej razume kot prioritetno.

Medtem ko je vodnih virov v Sloveniji v izobilju in obstajajo obsežne podzemne zaloge ter zadostne količine padavin, imajo nekateri deli države primanjkljaj vodnih virov v določenem letnem času. Kot primer lahko vzamemo obalno regijo, kjer turizem skoraj podvoji porabo vode v času poletja, edini vodni vir v regiji pa je nezadosten glede na povpraševanje. Dobavitelj vode se je zaradi tega dogovoril za nakup vode iz drugih virov, med drugim tudi iz tujine. Potrebna je bolj trajna rešitev problema, saj uvoz vode ne bo na razpolago za večno. Centralna oblast mora tukaj podpreti lokalno skupnost in najti alternative za reševanje problemov pri zagotavljanju vode.

Na podlagi uradnih statistik je bilo leta 2008 okrog 240.000 ljudi na pragu revščine. Število ljudi, ki prejema socialno pomoč, ustaljeno narašča, in sicer je od leta 2002 zabeleženih 25.000 novih prejemnikov pomoči. Zavedati se moramo, da te številke ne morejo ujeti dejanske stopnje revščine, saj je slednja tudi skrita kategorija. Ti ljudje se soočajo s potencialnimi problemi pri plačevanju osnovnih storitev, vključno z vodo in sanitarijami. S socialno pomočjo, ki se določa na nacionalni ravni in pri različnih cenah vode in sanitarnih storitev, ki se določajo na lokalni ravni, se lahko v nekaterih regijah dostopnost teh dobrin bolj poslabša kot v drugih. Vlada bi morala zagotoviti, da dostop do varne pitne vode in sanitarij ne ogroža sposobnost posameznika pri uživanju drugih temeljnih pravic, kot je na primer pravica do zdravja, bivališča in hrane. V tem kontekstu pozivam oblast, da vzpostavi neodvisnega nadzornika za vodo in odpadne vode, ki bo neodvisno nadzoroval cene, kvaliteto in zagotavljanje storitev. Ob tem izpostavljam, da že tečejo razprave o oblikovanju takšnega nadzornika.

Srečala sem se tudi s t.i. izbrisanimi, katerih imena so bila leta 1992 odstranjena iz registra stalnih prebivalcev. Brez identifikacijskih dokumentov, ali dovoljenj za prebivanje, je njihov dostop do bivališča, dela, zdravstvenega varstva, izobrazbe in socialnega varstva omejen, kar je resna kršitev njihovih ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Njihov status tudi vpliva na njihovo zmožnost javnega dostopa do pitne vode in sanitarij. Pohvalila bi prizadevnost ministrice za notranje zadeve, da bi rešila status stalnega prebivališča teh ljudi in oblast pozivam, da uredi status vseh teh ljudi, kot tudi oceni škodo kršenja človekovih pravic, ki so jo utrpeli.

Dotaknila se bom tudi položaja romske skupnosti v Sloveniji. Po uradni statistiki živi v Sloveniji okrog 3.000 Romov, medtem ko se število po neuradnih podatkih povzpne tudi do 10.000 priseljencev. Romi v Sloveniji živijo v 105-ih naseljih, in sicer predvsem v severovzhodnem in jugovzhodnem delu države. Okrog 21 od teh naselij nima dostopa do vode in veliko jih tudi nima dostopa do sanitarij.

Nedostopnost vode in sanitarij ima uničujoče posledice za te skupnosti. Posamezniki, s katerimi sem se srečala, so mi razložili, da izmed drugih bolezni kronično trpijo predvsem za drisko. V eni skupnosti, kjer ni dostopa do vode, jo ljudje pijejo iz onesnaženega vodnega vira, ali pa morajo hoditi dve uri, da dobijo varno pitno vodo. Vodo zbirajo v plastičnih posodah in jih prinašajo domov. Ker nimajo nobene druge izbire, opravljajo svojo potrebo kar na prostem. Stanje me spominja na primere, ki sem jih videla v veliko bolj revnih državah, kar me je osupnilo, saj gre za državo, ki je na tem področju v preteklosti ogromno dosegla za večino svojega prebivalstva.

Pomanjkanje dostopa do vode in sanitarij ima resen vpliv na higieno teh ljudi. Veliko ljudi sem slišala govoriti, kako se njihovi otroci, ki hodijo v šolo, sramujejo dejstva, da se ne morejo umiti, zato velikokrat izostanejo od pouka. Sošolci se iz njih norčujejo, kako smrdijo. Podobne težave imajo odrasli pri iskanju službe, saj si ne morejo zagotoviti minimalnih standardov higiene. Ženske se v času menstruacije soočajo še z dodatnimi težavami in izražajo občutke sramu zaradi načinov, kako morajo urejati svojo menstrualno higieno.

Stanje romske manjšine v Sloveniji je težko in kompleksno, zato pozdravljam dejstvo, da so nekatere občine našle zanje pozitivne rešitve. Izvedela sem, da imajo skoraj vsa naselja v severovzhodnem delu države dostop do osnovnih javnih storitev. Obiskala sem tudi naselje v Trebnjem, kjer so izvedli pomembne ukrepe, da bi zagotovili tej manjšini dostop do vode in sanitarij. Med drugim manjšina tudi sodeluje z občino pri legalizaciji zemlje in hiš, kjer živijo, kar predstavlja dolgoročno rešitev za njihov položaj. Kljub temu le 30 minut stran določene občine niso našle ustreznih rešitev. Takšne razlike ne sprejemam in pozivam centralno oblast, da nemudoma ukrepa in vsem prebivalcem Slovenije zagotovi dostop do varne pitne vode in sanitarij. To bi lahko dosegla preko prispevkov, ki jih prejemajo občine, in sicer tako, da bi za del denarja zahtevala namensko rabo za reševanje položaja Romov. Hkrati bi lahko potekala izmenjava dobrih praks tako med občinami kot tudi z drugimi evropskimi državami, kjer prebivajo Romi. Potrebni so hitri in odločni ukrepi, ki preprečujejo kakršno koli obliko diskriminacije, vključno s tisto, ki izvira iz etničnosti.

Na splošno je Slovenija zagotovila pravico do vode in sanitarij za večino svojega prebivalstva. Kljub temu je potrebno posebno pozornost nameniti ranljivim skupinam, še posebej pa nemudoma ukrepati v določenih skupnostih Romov. Slovenija ima znanje, izkušnje in vire, da tem skupinam prebivalstva zagotovi enake človekove pravice kot vsem drugim prebivalcem Slovenije. Prepričana sem, da bo Slovenija izpeljala ustrezne ukrepe brez odlašanja.

* *** *

Za več informacij in medijska vprašanja se obrnite na:

Lucinda O'Hanlon
Oddelek za posebne postopke, OHCHR
Tel.:+ 41 79 444 4917
E-pošta: lohanlon@ohchr.org

ali pišite na iewater@ohchr.org