Obisk Černobila

članek generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki-moona, v katerem predstavi svojo strategijo izboljšanja jedrske varnosti, ki obsega pet točk.

Članek je bil prvičobjavljen v ameriškem časopisu International Herald Tribune

Ban Ki Moon, generalni sekretar Združenih narodov

Pred petindvajsetimi leti je eksplozija v Černobilu nad Evropo poslala radioaktivni oblak in vrgla senco tragičnega dogodka po vsem svetu. Tragedija v japonski jedrski elektrarni Fukušima Daiichi je ponovno obudila stare strahove in težka vprašanja glede jedrske energije.

Pred nekaj dnevi sem na obisku v Černobilu videl reaktor, ki je še vedno smrtonosen, a obdan z betonom. Mesto je mrtvo in tiho, s praznimi hišami, ki se sesedajo same vase. Videl sem neme prizore življenja v preteklosti. Prebivalci, ki so mesto ljubili, so ga morali povsem zapustiti.

Po tragediji v Černobilu je bilo razseljenih več kot 300.000 ljudi, širše gledano pa je za posledicami tragedije trpelo približno šest milijonov ljudi. Geografsko gledano je bilo kontaminirano območje v velikosti polovice Italije ali celotne moje države, torej Republike Koreje.

Ena stvar je, če o Černobilu bereš, povsem druga, če ga vidiš v živo. Zame je bila ta izkušnja nekaj posebnega. Kar sem videl, se me je izjemno dotaknilo, prizori pa bodo ostali z mano za več let. Ob obisku so me seznanili z ukrajinskim pregovorom: "Ni je stvari, kot je žalost drugega." Enako velja za jedrske nesreče. Ni je stvari, kot je katastrofa neke druge države.

Kot smo lahko ponovno boleče spoznali, jedrske nesreče ne poznajo državnih meja. Predstavljajo neposredno nevarnost za zdravje ljudi in za okolje. Povzročijo težke gospodarske razmere, ki vplivajo na vse gospodarske sektorje; od kmetijske proizvodnje do trgovine in globalnih storitev.

To je trenutek za globok premislek, čas za resnično globalno razpravo. Mnogi vidijo jedrsko energijo kot čisto in logično izbiro v času vse večjega pomanjkanja virov. Sedaj pretekli dogodki od nas zahtevajo, da se vprašamo, ali smo pravilno ocenili vsa tveganja in stroške. Ali res počnemo vse, kar bi morali, da zagotovimo varnost ljudi po svetu?

Ker so posledice katastrofalne, mora biti varnost na prvem mestu. Ker je vpliv nadnacionalen, se mora o zadevi razpravljati na globalni ravni.

To je razlog, da sem obiskal Ukrajino ob 25. obletnici katastrofe, hkrati pa sem predstavil strategijo za izboljšanje jedrske varnosti v bodoče. Obsega pet točk:

Prvič; potreben je celovit pregled veljavnih varnostnih standardov, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.

Drugič; okrepiti moramo pristojnosti Mednarodne agencije za jedrsko energijo na področju jedrske varnosti.

Tretjič; osredotočiti se moramo na nove povezave med naravnimi nesrečami in jedrsko varnostjo. Pri tem se moramo zavedati, da podnebne spremembe prinašajo vse večje število nenavadnih in vedno bolj težkih vremenskih razmer. Ker se bo število jedrskih objektov v prihodnjih desetletjih bistveno povečalo, se bo povečala tudi naša ranljivost.

Četrtič; izvesti moramo novo analizo stroškov in koristi jedrske energije, pri čemer moramo vračunati tudi stroške preventivnih ukrepov za preprečevanje nesreč ter stroške sanacije morebitnih nastalih nesreč.

Petič in zadnjič; vzpostaviti moramo močnejšo povezavo med jedrsko varnostjo in jedrsko zanesljivostjo. V času, ko teroristi iščejo jedrske materiale, lahko z gotovostjo trdimo, da so jedrske elektrarne, ki so bolj varne za svojo skupnost, tudi bolj varne za ves svet.

Moj obisk v Černobilu ni bil moj prvi obisk jedrskega obrata. Pred letom dni sem obiskal Semipalatinsk v Kazahstanu, kjer je nekdanja Sovjetska zveza v preteklosti izvajala jedrske poskuse. Prejšnje poletje pa sem bil na Japonskem, kjer sem srečal tako imenovane 'Hibakusha', kar je ime za preživele eksplozije atomske bombe v Nagasakiju in Hirošimi.

Omenjene lokacije sem obiskal, da bi opozoril na pomembnost razoroževanja. Že desetletja pogajalci iščejo soglasje glede omejevanja (in morda celo dokončne ukinitve) jedrskega orožja. V zadnjem letu smo bili v tem pogledu priča spodbudnemu napredku.

S spominom na Černobil in sedaj s katastrofo v Fukušimi moramo razširiti naša obzorja. Jedrsko varnost moramo v prihodnje obravnavati enako resno kot jedrsko orožje.

Skozi zgodovino je svet doživel že marsikatero katastrofo. Čas je, da se soočimo z dejstvi. To dolgujemo vsem prebivalcem sveta. Čas je, da v ospredje postavimo najvišje standarde pripravljenosti na nesreče in najvišje standarde odziva nanje. Graditi moramo sodobne obrate, hkrati pa predvideti njihovo morebitno ukinitev.

Jedrska energija in jedrska varnost niso več samo stvar nacionalnih politik. Sodijo namreč v področje svetovnega javnega interesa. Potrebujemo mednarodne standarde za gradnjo, dogovorjena jamstva za javno varnost, popolno transparentnost in izmenjavo informacij med državami.

Dediščina Černobila nam mora biti v večni opomin. Kljub tamkajšnjem zatišju sem videl ponovne znake življenja. Okoli pokvarjenega reaktorja so postavili novo zaščito. Ljudje so se pričeli vračati. Potrudimo se iz Černobila pregnati še zadnji črni oblak. Ljudem, ki so predolgo živeli v senci tega oblaka, ponudimo boljšo prihodnost.